Priznati moram, da nisem eden tistih, ki so se praktično rodili s fotoaparatom. Sam sem se prvič srečal s fotografijo šele nekje na sredi osnovne šole. Mama je poleg vsega potrebnega za šolsko ekskurzijo v torbo spakirala tudi fotoaparat. To je bil še eden tistih klasičnih analognih fotoaparatov. Že takrat sem užival v fotografiranju. Ob pogledu skozi objektiv sem se za trenutek umaknil iz realnosti in si skozi kompozicijo v fotografskem iskalu ustvaril kanček sveta samo zase. To sta fotografiji iz tistega časa 🙂 Ja vem kompozicija še ni bila v mojem prvem planu in tudi horizont ni niti slučajno raven. Sem pa že takrat užival in to je pomembno pri poti vsakega ustvarjalca.

Pa prevrtimo čas naprej. V začetku svojih dvajsetih sem se prvič srečal z bolj “resnim” fotoaparatom (Nikon D3100). Tako se je začelo tudi moje fotografsko izobraževanje. Najprej sem pri tem največ uporabljal Youtube. Fasciniralo me je že samo dejstvo kako se fotografija zariše na fotografski senzor. Ko sem preučil tehnično plat fotografije pa so me vedno bolj zanimale tudi posebne tehnike fotografije: globinska ostrina, panning (ali sledenje), nočna fotografija, dolga ekspozicija, ipd.

S časom sem ugotovil, da si želim več znanja in le tega sem poiskal na fotografskem študiju. V tem času sem spoznal še drugo, tudi ne tako tehnično, plat fotografije. Pri zgodovini fotografije sem ugotovil, kdo je avtor meni ene najljubših fotografij, (Lunch at Rockefeller center, mimogrede to je: Lewis W. Hine) ki krasi tudi enega od zidov v mojem domu.

Odkar sem izvedel ozadje te fotografije me še dosti bolj navdušuje kot pa takrat, ko sem se “zaljubil vanjo pa prvi pogled”. Ravno zato bom pripravljal tudi serijo blogov v katerih bom govoril o fotografijah ali fotografih, ki so me inspirirali na moji poti.

Poleg tega sem se naučil avtorskega pristopa k fotografiji in ustvarjanja samosvojih nekaterih tudi družbeno kritičnih del. Ugotovil sem, da bi se najraje usmeril v dokumentarno oz pripovedno fotografijo, kar sem kasneje tudi povezal pri fotografiranju porok. Vedno bolj sem čutil potrebo po dokumentiranju spontanih dogodkov. To fotografsko voajerstvo sem na potovanjih in uličnih sprehodih poskusil povezati s popolnim trenutkom in kompozicijo v pripovedno fotografijo.

Iz mojih začetkov in študija fotografije sem nadaljeval kot športni fotograf in s časom sem fotografiral tudi vedno več dogodkov. Sem pa vse svoje znanje in predvsem strast zdužil pri fotografiranju porok. Tako sem leta 2020 bil izbran med 100 najboljših poročnih fotografov in na tej poti sem še danes. Vsak dan se izpopolnjujem in cenim, da znam s svojimi veščinami osrečiti ljudi in njihove dogodke shraniti v fotografije za vedno.

Expedition story je logično nadaljevanje moje profesionalne poti. Kot sem napisal v začetku moje izobraževanje v fotografiji se je začelo na Youtube. Zavedam se, da je to pot, ki jo izbere večina fotografov začetnikov. Moram pa priznati tudi, da bi z današnjimi izkušnjami in znanjem sebi začetniku vsekakor svetoval, da naj izberem kaj bolj strukturiranega za začetek izobraževanja.

Ravno zato je tudi nastal Expedition story, ker sva želela z Aljažem na enem mestu ponuditi strukturirano in celovito učenje fotografije (in videa). Poleg tega, da vas učiva osnov in nadaljevalnih tehnik v tečajih fotografije redno organizirava tudi fotografske delavnice. Delavnice so namenjene fotografom, ki že znate uporabljati fotoaparat in bi radi v vodenem okolju ustvarjali in pri tem uživali v družbi istomislečih. Moram poudariti tudi, da se zavedava, da ne znava vsega tako, da veliko delavnic vodijo fotografi, ki so na svojem področju med najboljšimi v Sloveniji (in širše). Tukaj lahko spoznate ostale predavatelje.