Stenar in Križ

Stars can’t shine without darkness

Kakšna je misija? Loviti mlečno cesto nekje okoli Križa!

Seveda po sončem zahodu in pred sončnim vzhodom na še ne določenih vrhovih. No, takšen plan sem si zadal v nedeljo 17. maja 2020. V ponedeljek štartam proti Bledu, kjer me je že samo pogled na Julijske Alpe hudo presenetil. Vse v oblakih? Kako?!? Napoved je bila vendar jasna! Obrnem avto in turo prestavim na četrtek 21. maja.

Dan pred štartom mi javi Marko, da se mi pridruži po nočni izmeni. Odlično! Glede na turo in nepoznane razmere je dobro, da ne grem sam. Štartal sem ob 12.00 z Aljaževega doma v Vratih. Plan je bil direktni skok na Stenar, nato spust do Bivaka 4 na Rušju in potem z Markom naprej nekam na zahod.

Kompletna zimska oprema? Check!

Kompletna fotografska oprema? Check!

Dodatna oblačila? Check!

Spalka? Check!

Teža nahrbtnika? UFF!

Glede na to, da že nekaj časa nisem delal daljše ture sem mogoče rahlo pozabil, da je teža nahrbtnika precej pomembna! Ok, brez problema. Sprememba plana in vse se bo rešilo! Najprej skočim na Bivak in potem splaniram dalje. Hitro štartam v smeri Škrlatice in Stenarja (oznake pri Aljaževem domu). Po dobrih 200 m višincev se srečam z Italjanskim pohodnikom, ki nosi eno smučko v dolino. Nesrečnež je bil že na vrhu Dolkove špice, nakar je opazil, da ima narobe sestavljeno vez na eni smučki! Žal mu brez orodja nisem mogel pomagati zato sva se poslovila in dogovorila, da če ne najde orodja v dolini, prinese Marko seboj svojega in se dobimo v Bivaku.

Hodim po poti naprej in razmišljam kam bi lahko šla na zahod. Bi ga lovila iz Križa? Mogoče iz Dolkove Špice… ali pa iz Dovškega Gamsovca… ali pa… sneg…. čakaj malo? Sneg? Že?

Pogledam pred sabo in pot se konča v snežišču. Hodim že uro in pol! Ok, fokus na pot! Sneg je bil mehak in naklon dovolj položen, da potrebe po zimski opremi še ni bilo. Prilezem na vrh snežišča in pot zavije v desno (levo smer: Stenar čez stenarska vratca, desno: Škrlatica, Bivak IV na Rušju)

Pot je potekala večina po snegu, brez potrebe po cepinu in derezah. Srečam še dva pohodnika, ki sta sestopala iz Škrlatice in že pridem do novega razcepa (stopinj). Hmm, enkrat sem se že vzpenjal na Škrlatico, vendar takrat je bila tema in sem pozabil točno pot do Bivaka. Pogledam na aplikacijo na telefonu svojo točno pozicijo ter pozicijo Bivaka. Čakaj malo.. Bivak naj bi bil 20 m nad mano? Pogledam za Rušje in evo ga! Ure je bila 14.15, kar pomeni, da je še cca 6 h do zahoda.

Bivak je bil topel, notri nobenega, razen stvari od prej srečanega Italjana, ki se mi je nato pridružil kakšno dobro urco za mano. Okoli 17.30 je do bivaka prilezel Marko, nekaj minut pa za njim še dva pohodnika. Oooo poglej ga dohtarja! Kaj pa ti z dvema cepinoma? Opremljen do ušes je odložil nahrbtnik, in začel metati ven nepotrebne stvari. Še dobro da sva šla najprej do bivaka! Po krajši pavzi in uživanju na soncu sva štartala proti grebenu med Križem in Gubnim. Pot načeloma vodi malo okoli bivaka, vendar sva ubrala svojo ¨partizansko¨ pot direktno v smeri grebena. Z derezami in cepinom v rokah je bil greben dosežen ena, dva, tri. Sedaj pa dilema, kam na zahod?! Na Križ, Gubno ali Dovški Gamsovec? Po hitri presoji pozicije zahoda se odločiva za Gubno. Glede na to, da sva si zadala fotografiranje mlečne ceste iz grebena ali pa Križa je bila odločitev za zahod na Gubnem odlična! En vrh več, pa še po isti poti ne hodiva dvakrat. No, razen tistega krajšega vzpona od bivaka do grebena seveda.

Na vrhu se hitro preoblečeva in začneva iskati pozicijo za fotografiranje. Pred nama je bila lepa dolina ki vodi direktno proti jezeru Jasna in Kranjski gori. Kader je bil več kot očiten, zato sva čakala le še na sončni zahod. Ob toplem čaju in hitri malici so nama družbo delale gorske kavke. Poglej to! Še čisto presenečen sem vzel fotoaparat in hitro fotkat! V prej omenjeni dolini se je narava poigrala s sončnimi žarki, ki so sijali čez oblake in vrhove gora. Tole je čist hudo! Nižje kot je zahajalo sonce, bolj se je barvalo nebo in meglice v ozadju. Kar nekaj proženj zaklopa fotoaparata kasneje, sva pospravila opremo in še malo uživala v zahodu.

Ok, čas da greva do bivaka! Lučke na glavo, in že sva sestopala z vrha. Pri Bivaku je bila tema, vse tiho in mirno. Kam so pa šli vsi? Marko pred mano pa »pššššt«! Notr vsi spijo! Potiho sva si skuhala večerjo, pripravila opremo in se tudi sama spravila spat malo pred 23.00 h. Trije so spali na spodnjih ležiščih in midva zgoraj. Okoli 23.30 h slišim še ene glasove zunaj. Jih še pride več? Haha, danes je pa gneča glede na to, da je četrtek! Spanja bo bolj malo, saj je budilka nastavljena ob 2.40 h.

Zazvoni telefon in kot, da bi spal celo noč, naspan skočim ven preveriti vreme! Noroo! Mlečna cesta ravno nad stenarjem in vreme izgleda super! Naredim 2 testni fotografiji in čas je bil za štart.

Ne daleč od Bivaka sem opazil, da ne vidim več zvezd. Imam premočno lučko? Ugasneva čelke in čakava… Nad nama je bil velik oblak.. Kako spet? Napoved je bila od 3.00 brez oblačka! Ahh, mogoče se še spuca do vrha.

No, temu na žalost ni bilo tako. Oblaki so naju zapustili šele, ko se je začelo daniti. Seveda so vzeli zvezde seboj, kako pa drugače. Brez teme ni zvezd!

Rahlo razočaran, saj je bil namem ture loviti ravno mlečno cesto, pa vendar dobre volje (kakšen pa si še lahko drugače v hribih) saj se nama obeta lep vzhod! Pot do vrha Križa je bila dobro zasnežena, sem ter tja je bilo pa vseeno potrebno malo poškripat z derezami po kamenju. Zadnji del pod vrhom ima nekaj skob in jeklenic, malo pa je treba še po drytoolat.

Na vrhu postaviva opremo in občudujeva neopisljive poglede. Na levi strani grebena (smer vzhoda) čistina, na desni pa z oblaki napolnjen horizont kot morje. Marko skuha kafe, jaz pa iz nahrbtnika svojo prisrčnico. No, oboje je pasalo in dobro pogrelo! Kava, hribi, sončni vzhod,… Kako preprosto je življenje, kako malo je potrebno, da smo srečni! Kam naprej? Na Stenar, seveda! Sestopila sva po označeni poti v smemi Stenarja, katera pa se je kar kmalu izgubila v snegu. Malo poplezavanja, pikanja po snegu s cepinom in derezami pa sva kar kmalu prišla do Stenarjevih vratc. Ta stran je bila nekoliko bolj zasnežena. Zlezeva na zahodni del, kjer se nama je odprl lep pogled nad Triglav in njegovo mogočno severno steno. Tudi to je v planu letos zlesti! Če se oče vrne letos iz Anglije kaj na dopust, se mi mogoče še on pridruži!

Do vrha Stenarja nama je manjkalo še okoli 50 m višincev po grapi, kjer naju prehiti Italjanski smučar iz Bivaka. Sekal je pot čez Stenarjova vratca in letel na vrh kot na Šmarno! Ok, res da je spal precej več kot midva pa vseeno kapo dol za kondicijo!

Na vrhu je precej velika opast in pod njo prepad zato PREVIDNO če se odpravljate na Stenar!

Nekaj pojeva in čas je bil za spust. Dobrih 100 m pod vrhom naju je zajela megla, želja pa je bila sekati direktivo v dolino proti Bovškem Gamsovcu. Hmm, bi vseeno sekala ali greva raje nazaj na pot? Načeloma sem si smer spusta dobro zapomnil, ko sva prečila pot pri vzponu ampak bi vseeno šla? Ajde, greva! Če bo kje ¨zagustilo¨, bova pač obrnila! Vidljivost je bila nekaj 10 m, na momente pa se je odprlo tako, da sva videla celo v dolino. Super, spust bo brez težav!

Spust sva nadaljevala po snežišču in na spodnjem delu zopet srečala Italjanskega smučarja, ki je hodil nazaj gor. Kam pa ta zdaj gazi? Bil je že na spodnji polovici spusta v dolino Vrata, pa ja ne gre nazaj gor? No, motila sva se. Bil je namenjen nazaj do bivaka. Čisti norc!

Pot sva po spustu v snegu nekako izgubila. Spust je bil zabaven, vmes malo poplezovanja po skalah in snegu. Zadnji del spusta v Vrata so nama delali družbo gamsi in kozorogi. Na žalost so bili sramežljivi in niso želeli kaj dosti pozirati za naju. Spust do Aljaževega doma v Vratih je potekala brez posebnosti, zato ne bom dolgovezil z opisom poti po gozdičkih.

Povzetek: Več dnevne ture so zakon! Na poti je še precej snega tako, da se ne odpravljajte na turo brez zimske opreme. Bodite pazljivi na opast na grebenu Križa in vrhu Stenarja. Pot je polna brezen, razpok in jam, katere se skrivajo pod snegom.