Vrtača 15.2.2020
BECAUSE THE GREATEST PART OF A ROAD TRIP ISN’T ARRIVING AT YOUR DESTINATION. IT’S ALL THE WILD STUFF THAT HAPPENS ALONG THE WAY
No, tako kot pravi zgornji quote, sem začel tudi sam to jutro. Pripravil opremo, naložil avto ter se odpravil proti Ljubelju. Plan je bil ujeti Silva, ter njegove tečajnike in zahod na Vrtači. Dan prej mi je ravno javil, da bodo prespali na vrhu in naj se jim pridružim vsaj na zahodu. Spoznati nove ljudi? Zakaj pa ne!? Štartam iz parkirišča ob 11h, 11.35h planinski dom na Zelenici. Hmm, tole bo treba narediti malo daljšo turo, saj je zahod komaj ob pol 6! Ok, kaj pa, če bi naredil prečenje Zelenica- čez Može na Palec in Zelenjak? 😀
Pot pod noge in uživati v soncu in hribih! Kaj češ boljšega? Do Zelenice brez težav, par vdihov na vrhu in nadaljujem po stezici. Pot je začela vse bolj bledeti in izginjati. Hmm, treba je malo poplezati. V tem delu je bilo še precej kopno, tako da ni bilo večjih težav. Poplezujem dalje, nakar se pot zame konča. Pogledam dol in vidim nekaj 10m odsekane skale, jaz pa simboličnih 10m štrika seboj. Haha življenje je prelepo, da bi se spuščal tukaj ne varovan. Obrnem in sekam linijo proti označeni poti za Vrtačo.
Sledim poti, zavijem desno proti Zelenjaku in med hojo ob melišču iščem pot nazaj na greben. Zagledam manjšo grapo z ravno dovolj snega za vzpon. Cepin v roke, dereze na noge in že gazim proti vrhu. Vzpon je bil hiter in ne zahteven, a na vrhu, nor razgled na Begunjščico in Vrtačo! Čas je bil za malico. Nekaj pojem, nalijem čaj in poležim še kakšnih 15 min na soncu. Mir, tišina, nobene gneče… Je še lahko kako boljše? Pot se je nadaljevala po zasneženem ruševju, tako da je bila potrebna večja pozornost zaradi nevarnosti ugreza in zdrsa. Sem že pod Palcem? Čas res hitreje mine, ko si sam s svojimi mislimi! Vzpon do vrha je bil kratek, saj sem se priključil na pot precej visoko. Na vrhu kratka pavzica za čaj in par škljocou s fotoaparatom. Ooo poglej, ekipa Stratus je bila ravno med Palcem in Zelenjakom!
Čas je za spust za njimi. Glede na temperature čez dan, je bil sneg precej dober! Hmmm se je mogoče samo meni zdelo vroče? Kakorkoli, razmere so bile super! 😀 Med vzponom na Zelenjak srečam ekipo. Izmenjamo par besed in se dogovorimo, da se dobimo na Vrtači. Na vrhu Zelenjaka nisem kaj dosti pavziral, saj me pogled na Centralno grapo ni pustil mirnga! Dohitim ekipo pri začetku strmejšega pobočja grape in lezemo proti vrhu. Silvo me je naprosil za par fotografij, ko trenirajo tehniko z dvema cepinoma po strmejšim vzponom. Seveda, zakaj pa ne. Centralna ni ravno hudo zahtevna, a vendar ni za podcenjevati. Cepin v eni roki in fotoaparat v drugi med hojo? Žal tako pa negre. Spodkopljem poličko za nahrbtnik in si ga s kompletom pripnem na pas. V eni roki fotoaparat in v drugi cepin medtem, ko sem dobro usidran z derezami in koleni v sneg.
Dovolj pavze in gremo dalje. Tukaj sem se nekoliko odcepil od njih, ter zlezel do vrha. Ahh ta občutek popolnega fokusa in kontrole gibanja.. To je to, kar mene žene v zimskih vzponih! (Poleg neprimerljivih zasneženih razgledov seveda). 😀
Kljub podaljšani turi, sem bil na vrhu vseeno uro in pol prehitro… Hmm kaj početi do zahoda? No ni trajalo dolgo, ko sem dobil družbo z idejo kaj početi.. Stare prijateljice kavke dobro slišijo, ko se kaj dobrega je. 😛
Vsaki odstopim nekaj svoje malice in začnem iskati mesto, kjer bom fotografiral. Prehodim vrh po dolgem in počez, a nikjer nisem bil zadovoljen.. Na srečo je na severni strani dobro pomrznjen sneg in z malo pikanja prilezeš na manjši greben zraven vrha! To je to! Našel pravo mesto! Postavim stativ, nastavim fotoaparat in začne se lovljenje pogleda. Ta nikakor nemore prikazati občutkov, ki jih doživljaš, a vendarle ujameš del prečudovitega razgleda. Sonce zaide in začne se ohlajati. Čas je, da se vrnem v dolino. Poslovim se od druščine in začnem s spustom po zahodni grapi. Snega je bilo dovolj, da so bile skale precej pod njim. Torej obstaja hitrejša opcija spusta kot pa hoja! Cepin v roke in že se peljem po riti. Sneg je bil ravno toliko mehek, da me je dobro bremzalo in nisem rabil ¨žlajfat¨ s cepinom. Čelko na glavo in ogrevanje nazaj do Ljubelja s tekom.
Fotografija dneva
